Jemanje svobode v odtenku lažne varnosti

»Vsak človek je zase svet.

Čuden , svetal in lep kot zvezde na nebu…« ( Tone Pavček).

Zgoraj napisane besede pesmi kličejo k razmisleku o dezinstitualizaciji, o pomenu življenja, izbire in zavedanja, da je vsak človek enovito, celovito bitje, vredno spoštovanja in ljubezni.

V današnjem svetu, ko je možnosti na tone, izbiramo na vsakem koraku in pri tem nemalokrat nerodno stopicamo skozi vsakdan. Sami odločamo o stvareh, ki so povsem preproste in nekaj, kar »pač je«.  Kaj bomo jedli in kdaj, kam bomo šli, kakšen dan si bomo ustvarili danes, itd.. Vsa ta vprašanja si postavljamo na vsakih par sekund, odgovore poiščemo sami  in potujemo naprej.  Samoumevno korakamo skozi dan.

Pa vendar….različni smo. Veliko ljudi ne more svoje želje, odgovore na zgornja vprašanja uresničiti. Zakaj? Ker živijo v institucijah, ki ne daje možnost takih izbir. Te vključujejo veliko vsega, a človškosti ne. Pod masko lažnive varnosti zagovarjajo človeško življenje. Svoboda se človeku, ki se znajde v takih institucijah grozovito zmanjša. Kot da bi ob vstopu pritisnil na gumb »minimiraj«, tako gre s to svobodo.  Sprašujem se, kako se človek počuti takrat. Ne predstavljam si, da bi se moja svoboda zmanjšala. Nenadoma. Ali postopoma. Vseeno je. Zmanjša se. Nekdo od »zgoraj« bi mi vneto govoril, da je to za moje dobro. Češ, že mora biti tako, saj sem v tu, kjer sem. V nekem zavodu. V meni bi goreče tlela želja, da sem aktivna, da sodelujem, prispevam, odločam o tem, kar sestavlja moje življenje. Le tako imam tisti občutek, da preprosto živim.

Nimam izkušenj z življenjem v taki instituciji. Kot študentka sem delala v posebnem zavodu Lukavci. Takrat sem spoznala ozadje takega doma, take institucije. Ljudje, ki so živeli v njej so le redko imeli možnost izbire. No, na delovni terapiji so lahko izbirali med  eno cigareto ali enim keksom. Moja naloga je bila, da sem jim po koncu dela na delovni terapiji razdelila tudi to dvoje. In bilo me je sram, ko so mi nadrejeni pojasnili pravila igre. Ena cigareta ali en keks. Zame je to bilo kot norčevanje. Seveda sem hitro porabila domske zaloge cigaret in keksov. Zakaj? Ker sem dala na mizo, da so si ljudje lahko vzeli tako cigareto kot tudi keks. Si predstavljate, da z vami tako ravnajo? Da imate možnost izbiranja med eni keksom ali eno cigareto.  Ampak šele takrat, ko končate z delom na delovni terapiji.  Kako banalno, bi morda dejali.  Vaša svoboda je strogo določena. In če ne boste poslušni, pridni in bi želeli narediti kaj »po svoje«, boste šli  v zaprto temno sobo, da se umirite. Da, takrat se je to dogajalo. Nekaj let nazaj je od tega. Vendar ta soba, ta prostor za »umiritev« še obstaja. Močno dvomim, da ga več ne uporabljajo. A vendar trdno upam, da se vse bolj zavedajo pomembnosti življenja stanovalcev, da krepijo njihovo moč pri izbiranju. Sem morda preveč naivna?

 Spoštujem slehernega človeka in vem, da ima vsak pravico do svojega življenja. Torej sem za dezinstitualizacijo. Podpiram tiste oblike, ki dajejo možnost ljudem, da odločajo o vsakdanjih stvareh, da se aktivno vključujejo v vse tisto, kar je del njihovega življenja. To je njihova pravica. Kdo smo, da si prilastimo vse tisto, kar nam ne pripada. Odločitve o življenju pripadajo vsakemu posamezniku (ne glede na diagnoze, ki jih tako radi postavljamo in nalepke, ki jih vneto lepimo, etiketiramo). Prosim, nehajmo slepiti drug drugega, da so taki domovi, zavodi namenjeni varnosti vsem tistim, ki so »drugačni«. Nehajmo uporabljati besedo varnost in raje priznajmo, kako močno institucije omejujejo svobodo, kako si prilastijo ljudi in manipulirajo v imenu »varnosti«. Naredimo korak k dezinstitualizaciji. Bodimo človeški.  Čas je. Zdaj.