Na strateški ravni so odločitve že sprejete. Parlament je
podpisal Konvencijo Združenih narodov o pravicah invalidov, sprejel nacionalni
program socialnega varstva. Stroka je dezinstitucionalizacijo sprejela kot
temeljno usmeritev razvoja na posvetu o dezinstitucionalizaciji na Brdu, maja letos.
Zdaj, ko naj bi se odločalo na operativni ravni, treba je
strateške odločitve upoštevati tudi pri dnevnem odločanju – tako tudi pri
nastavljanju direktorjev zavodov. Pogoj za direktorsko mesto vsakega zavoda bi
torej moral biti, da se kandidat za dezinstitucionalizacijo zavzema in da jo bo
znal speljati. Brez tega bomo imeli floto zavodov, ki morajo prepluti ocean,
vodili pa jih bodo kapitani rečne plovbe, ki se jim bo mudilo v domačo luko.
Če torej svet zavoda izbere kandidata, ki je najmanj
sposoben izvesti proces dezinstitucionalizacije v nekem zavodu, in zavrne
kandidata, ki je to najbolj sposoben narediti, je kršil zaveze in usmeritve,
med njimi tudi legalno zavezujoče dokumente (npr. konvencijo).
Poleg tega je Hrastovec javni zavod, največji na svojem
področju, nacionalnega pomena. Je tudi strateško pomembna točka za izvedbo
potrebnih sprememb v socialnem varstvu – premika iz institucionalnega varstva v
skupnostno. Pri tokratni izbiri je bil zastavek dezinstitucionalizacije (z mojo
kandidaturo) še posebej poudarjen. Lahko rečemo, da se je odločalo o usodi
dezinstitucionalizacije pri nas. Odločal pa je zbor ljudi, ki očitno temu ni
bil kos. Tudi zaradi sestave sveta.
Svet zavoda Hrastovec ima, kot zakon zapoveduje, 13 članic
in članov. Od tega sedem predstavnikov oz. predstavnic ustanovitelja, trije
predstavniki delavcev, dva predstavnika »zakonitih zastopnikov stanovalcev« in
predstavnik invalidskih organizacij.
Geografsko članice in člani sveta izhajajo pretežno iz
Slovenskih Goric. Kar deset jih je iz neposredne bližine Hrastovca. En je s
Ptuja, en iz Prevalj in en iz Senčurja. Taka sestava bolj kaže, da naj bi bil
zavod lokalnega pomena, bila bi upravičena, če bi šlo za lokalni dom za stare,
ne pa za ustanovo državnega pomena. (Da ne bo pomote lokalni interesi so
legitimni tudi v nacionalnem zavodu, ne bi pa smeli biti prevladujoči.)
Po poklicu je le pet takih, ki imajo tak poklic, kot so
poklici v socialnem varstvu (od tega en medicinski tehnik in ena sestra). Med
predstavniki delavcev ni nikogar, ki bi bil predstavnik psihosocialnih strok. Mimo
predstavnikov delavcev sta le dva, ki dejansko delata v socialnem varstvu in ki
naj bi načeloma imela kvalifikacije za informirano odločanje o zadevi, kot je
dezinstitucionalizacija.[2]
Oba sta direktorja (??) – en centra za socialno delo, druga VDC-ja. Drugače pa
so med članicami sveta lokalni politiki, učitelji, ekonomisti, celo kamnosek.
Ali lahko tak svet kompetentno odloča o prihodnih usmeritvah zavoda?
Sam proces je potekal, kot da članice in člani sveta ne bi
imeli svoje volilne baze. Kandidatom ni bilo treba predstaviti svojih programov
niti zboru delavcev niti zboru stanovalcev in njihovih svojcev. Dvomim, da je
katerokoli društvo ljudi z ovirami oz. »invalidsko društvo« razpravljalo o tem.
Za interese javnosti, še zlasti pa stanovalcev, ni bilo nikomur mar.
Pač pa je bilo veliko zakotnega lobiranja članov in članic
sveta. Če pustimo ob strani prijateljske in drugačne vezi, lahko kar za pet
članov oz. članic sveta rečemo, da obstaja občutno tveganje, da so jih »prepričevali«
z grožnjami ali obljubami materialnih koristi. Eden izmed članov je tudi
dobavitelj zavoda (ne povsem potrebnih dobrin).
O direktorju je sicer glasoval svet zavoda. Ne glede na to,
kaj si mislimo o tem, da ima ustanovitelj v javnih zavodih zagotovljeno večino,
jo zdaj očitno ni uporabil niti za javni niti za državni interes. Morda za to,
ker ga zanj – torej za pretvorbo zavodov – ne briga, morda za to, ker bi rad
preprečil razkrivanje tega, kar se je v zavodu zadnja leta dogajalo, morda
zaradi tega, ker noče, da bi bil na mestu direktorja nekdo, ki ne bi bil
poslušen vojak stroja neoliberalne diktature.
O poteku dezinstitucionalizacije v Sloveniji, o usmeritvi
največjega slovenskega socialnovarstvenega zavoda je torej odločala skupina
ljudi iz okolice zavoda, vpletena v mikro-kemijo oblasti, zbor ljudi, ki o ne
ve kaj dosti o preobrazbi zavodov in, zelo verjetno, z namenom, da prikrije
nepravilnosti. Ob pasivni, morda celo aktivni, podpori ministrstva. Take
odločitve očitno niso legitimne, kot kaže, pa tudi legalne niso.
[2] Do torka sem mislil, da med člane sveta, ki vedo, za kaj gre, sodi tudi njegov predsednik. Ta naj bi bil predstavnik »invalidskih organizacij«. Res je pred leti bil prostovoljec Altre, tesen sodelavec Tanje Lamovec pri uvajanju zagovorništva, pobudnik vložitve Zakona o bolniškem zagovorništvu (kar je potem postal Zakon o duševnem zdravju), sodelavec PIC-a ipd. Res pa je tudi, da je v zadnjih 15 letih bil skorajda edini stik s socialnim varstvom prav ta funkcija, ki jo še vedno opravlja. Zdaj je namreč mednarodni lobist, z »invalidskimi organizacijami« dvomim, da ima kaj stika, na to, za kar pa si je včasih prizadeval, pa je očitno pozabil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar