Smeri dezinstitucionalizacije

Kljub začetnemu zagonu za dezinstitucionalizacijo, ki ga je v začetku tega stoletja sprožil Hrastovec, so danes redki zavodi, ki še naprej odpirajo bivalne enote in se premikajo proti skupnosti. Proces preoblikovanja ustanov je zastal, še preden se je korenito začel.

Razvoj skupnostnih služb zavira MDDSZ, ki z urejanjem zakonodaje na področju socialnega varstva zaostaja za stroko. Ne uredi financiranja oskrbe in taksonomije storitev socialnega varstva tako, da bi ta omogočala zavodom razvoj skupnostnih storitev in ljudem, ki živijo v zavodih, da bi se ponovno vključili v skupnost.

Dezinstitucionalizacijo zavirajo ideologije, ki jih ustvarjajo in vzdržujejo institucije. Dezinstitucionalizacije ne razumejo kot popolno ukinitev velikih ustanov zaprtega tipa in zagotavljanje oskrbe za vse ljudi v skupnosti.

Večinoma si zavodi dezinstitucionalizacijo razlagajo kot zagotavljanje oskrbe v skupnosti za tiste ljudi, ki so najbolj samostojni, najbolj sposobni. Zavodi pa naj bi ostali za tiste, ki potrebujejo največ oskrbe.

To vsekakor ni dezinstitucionalizacija. Taka ureditev pomeni ohranjanje ustanov, izboljšanje “življenjskih pogojev ” in “dvig kakovosti življenje” v njih.

Dvotirna ureditev oskrbe v zavodih in skupnosti ni stroškovno učinkovita  in sama po sebi ustvarja in ohranja razlike med boljšimi in slabšimi ljudmi, med uporabniki, ki lahko izkoristijo svobodo in tistimi, ki je ne morejo. Hkrati ta sistem ohranja institucije kot kaznovalni mehanizem za tiste uporabnike, ki padejo na absolventskem izpitu samostojnega življenja.

Tako MDDSZ kot tudi zavodi sami še vedno ogromne količine denarja investirajo v obnovo ustanov. To nam govori, da nimajo resnega namena korenito in dosledno izvesti dezinstitucionalizacijo. Zaradi investicij v obnovo in ohranjanje obstoječih represivnih aparatov, ostanemo brez sredstev za razvoj skupnostnih služb in kadrov. Če bi pol toliko denarja, kot ga država nameni za obnovo zidov, investirala v ljudi - tako v tiste, ki delajo, kot tiste, ki živijo v ustanovah, bi gotovo imeli bistveno boljši in večji aparat skupnostnih služb.

Zadnja taka investicija, ki so jo zavodi in MDDSZ skupaj izvedli, je obnova varovanih oddelkov posebnih zavodov. MDDSZ je hkrati z uradno napovedjo dezinstitucionalizacije, zagnalo projekt, ki naj bi uredil in izboljšal pogoje bivanja v zaprtih oddelkih posebnih zavodov. Urejanje zaprtih oddelkov pomeni okrepitev institucij in institucionalnega načina zagotavljanja oskrbe. Ta sredstva bi lahko investirali v izgradnjo novih stanovanj za povratnike iz zavodov ali v ITK tehnologijo, ki bi omogočala človeku varnost, z manj represije in oviranja, v skupnosti.

Dezinstitucionalizacijo ovira tudi kultura nesodelovanja v socialnem varstvu. Zdi se, da se različni tipi ustanov, kot so zavodi, centri za socialno delo in društva, ki naj bi vsi delovali v javnem interesu, ne zmorejo preseči delitve dela in sodelovati med seboj za zagotovitev boljšega življenja uporabnikom. Če želimo zares izvesti preselitve v skupnost, morajo vse institucije socialnega varstva stopiti skupaj, preseči delitev na vaše in naše uporabnike in skupaj ustvarjati in vzpostavljati nove oblike pomoči v skupnosti.