Razpis za
direktorja Hrastovca in novica, da se bo stari direktor upokojil, je bila zame
osebno zelo spodbudna novica. Trenutek, v katerem se mi je zdelo nujno, da Vita
prepričam, naj kandidira. Glede na to, da je Slovenija maja uradno napovedala
dezinstitucionalizacijo na Evropski konferenci o dezinstitucionalizaciji na
Brdu, je bila to idealna priložnost, da nekje začnemo.
Morda naivno, sem
mislila, da je logično, da bodo izbrali Vita za direktorja. Koga pa bi, če ne
njega? Glede na reference in program, ki se verjetno najbolj sklada z našimi
nacionalnimi programi, strategijami in obljubami Evropski Uniji. No, pa se to
ni zgodilo.
Izkazalo se je,
da ne MDDSZ-ja, ne sveta zavoda, dezinstitucionalizacija ne zanima, ne zanima
jih, kako bodo ljudje, ki tam živijo preživeli preostanek svojega življenja, ne
zanimajo jih človekove pravice, indiferentni so tudi do delovnih pogojev ljudi,
ki tam delajo. Spet so pokazali, da želijo ohraniti tako situacijo, kot je, da
si ne želijo sprememb, da si ne želijo premika v skupnost, da si ne želijo
boljših delovnih mest za zaposlene.
Prvi odziv na
izid glasovanja v Hrastovcu v sredo je bil obup. Še ena stvar, ki je padla v
vodo. Kljub večletnim prizadevanjem, pohodu, obljubam, raziskovalnemu,
praktičnemu in aktivističnem delu, pri katerem sem včasih sodelovala, še več pa
so tudi kolegi in sotovariši pri boju za dezinstitucionalizacijo naredili, so
ustavili še en poskus dezinstitucionalizacije. Toliko časa smo na zadnje letos
pozimi in na pomlad porabili, za organizacijo konference za
dezinstitucionalizacijo, vložili veliko sanj, upanja in prizadevanj, ko pa bi
bilo ponovno potrebno potegniti potezo, ki bi sprožila dezinstitucionalizacijo,
jo je državna in lokalna politična elita zaustavila.
Hkrati smo lahko
tudi jezni, saj nam prav te iste elite s praznimi obljubami in zgolj
deklariranimi zavezami k dezinstitucionalizacijo kradejo čas, sebi pa ga
kupujejo. Vedno znova nam na ministrstvu govorijo o tem, da bodo v naslednji
finančni perspektivi, naslednjem nacionalnem programu, naslednjem letu,
namenili pozornost in denar dezinstitucionalizaciji in projektom, ki bodo to
spodbujali. In vsakič, ko slišimo te obljube in zaveze, se zaženemo in začnemo
delati na tem. Vsakič, ko nam nekaj obljubijo, si za nekaj časa kupijo mir, nas
utišajo, nam naložijo nekaj dela, da nimamo več časa, da bi bolj pritiskali
nanje, naj vendar nekaj naredijo.
Nekaj dni po tem,
ko sem zvedela, da bo Hrastovec še vedno ostal tak, kot je, da se dezinstitucionalizacija
ne bo zagnala, sem lahko situacijo pogledala nekoliko bolj iz distance. V
bistvu gre za popolnoma nesmiselno in absurdno situacijo. Tam nekje v
Slovenskih Goricah je sedela neka skupina ljudi, ki se je v bistvu odločala o
dveh kandidatkah, o tem, kdo bo imel več lokalne moči in vpliva. Nihče ni niti
pomislil na to, da v bistvu odločajo o usodah skoraj 700-tih ljudi, kako bodo
ti živeli. Hkrati pa teh 700 ljudi sploh ni vedelo, da se to dogaja, so bili
popolnoma izključeni iz tega procesa odločanja. Istočasno so tudi nekje na
ministrstvu za socialo sedeli neki ljudje, ki imajo še manj stika s temi 700
ljudmi, zato jih ti verjetno še manj zanimajo. Bolj jih skrbi to, da si ne
odprejo še ene fronte slovenske sociale, kjer bi bili lahko ranljivi in
izgubili svoje položaje. Pri vsem tem pa dezinstitucionalizacija sploh ni
pomembna, ni niti obrobna tema. Ob vsem tem sedenju, pa je kar velika skupina
ljudi, ki ima interes, da se nekaj spremeni, da pride do premika v skupnost, ki
se zgraža in je hkrati ogorčena nad indiferentnostjo ministrstva, nad popolno
nezainteresiranostjo. Ampak to tistih, ki tam sedijo, ne zanima in ohranjajo
stanje tako, kot je.
V taki situacij
pravzaprav nimaš prav veliko izgubiti, lahko obupaš in pustiš, da stvari tečejo
tako, kot so že utečene, ali pa greš na nož, v konflikt.
Andreja Rafaelič
Asistentka na
Fakulteti za socialno delo, aktivistka za dezinstitucionalizacijo
Ni komentarjev:
Objavite komentar