V mesecu maju letos
je MDDSZ s soorganizatorji organiziralo posvet o dezinstitucionalizaciji na
katerega se sklicujete organizatorji tiskovne konference. Ta konferenca bi naj
bila tudi podlaga in zaveza za sprožitev in podporo dezinstitucionalizaciji v
Sloveniji.
Vsebinsko pa že
konferenca ni odražala vsebine in nujno potrebnega razmisleka o
dezinstitucionalizaciji. Kako delovati, kako razmišljati, kako sodelovati.
Večina vabljenih gostov, ki so imeli svoje referate so predstavljali bolj
zgodovino, postopke, ne pa razvoja, razmisleka o tem, kako različne službe,
izvajalce, institucije, organizacije povezati in premakniti v
dezinstitucionalizacijo. To pomeni, da v Sloveniji še vedno manjka dobra
vsebinska podlaga, kaj sploh pomeni Dezinstitucionalizacija, kako skupaj
sodelovati, kako delati v skupnosti.
Ko se pogovarjamo z
različnimi izvajalci, si vsak različno predstavlja. Vsak posebni socialni zavod
reče, da ima svojo strategijo in program dezinstitucionalizacije, ki so ga predstavili
pristojnemu ministrstvu in ga je tudi potrdilo, torej gredo po pravi poti in
delajo dezinstitucionalizacijo. Centri za socialno delo s koordinatorji
obravnave v skupnosti prav tako vidijo svojo vlogo v procesu
dezinstitucionalizacije pa na nevedni konferenci ni bilo razmisleka, kako
konkretna naloga pomeni v procesu dezinstitucionalizacije, na zadnjem posvetu v
mesecu oktobru, smo celo videli zaključke, ki govorijo o tem, da v določeni
manjkajo psihiatri in da je potrebno urediti status psihoterapevtov. Niti ne o
tem, da bi razvijali skupnostne službe, kjer bi vsi profili delali v skupnosti.
Prav tako ni jasno, kako in kje se bodo študentje izobrazili, da bodo znali
delati v skupnosti, kje bodo pridobili praktična znanja in praktične izkušnje, kje
se bodo naučili uporabljati metode dela v skupnosti.
V vsej tej zgodbi
pa je postala že prav utrjen praksa, da je vse manj pomembna vsebina, znanje,
stroka, izkušnje, dobra praksa, dober program. V zadnjem času je mnogo bolj
utrjena praksa, da je mnogo bolj pomembno, da je potrebno znanja, izkušnje,
dober program izključiti, se v tem povezati, kako z različnimi dejavnostmi,
manevri, povezovanjem doseči, da je potrebno podpreti ljudi, ki ne bodo
kritični, ki bodo naredili čim manj sprememb. Poleg tega je v socialnem varstvu
postala vse bolj utrjena praksa, da se direktorji javnih služb vedejo, kot da
upravljajo s svojim lastnim podjetjem. Ko odhajajo, si namreč na svoje mesto
postavljajo svoje naslednike, v zadnjem času delujejo tako, da pripravijo razmere
in pogoje za to.
Če bomo hoteli
zares speljati dezinstitucionalizacijo, se bomo najprej morali dogovoriti, da
bomo začeli povsem drugače ravnati. Da se bomo vsakič odzvali in vzpostavili
ničelno toleranco do izključevanj ljudi z znanjem, z dobrimi programi, s
pogumom. Več se bomo morali začeti pogovarjati in razmišljati o skupni vsebini
in ne parcialni razdrobljenosti, segmentiarnosti, izključevanju. Sprejeti bomo
morali, da delo v skupnosti zahteva veliko dela, veliko strokovnega znanja,
predvsem pa tudi drugačnih medčloveških odnosov. Manj izpodbijanja, obračanja
stran, ampak več povezanosti, skupnega dela, razvijanja, bolj odprte
komunikacije. Najbolj pomembno pa bo, da bomo predvsem morali bolj videli
ljudi, ki živijo v institucijah, ki so zaprti, ki v sedanjem stanju ne vidijo
možnosti, da se v prihodnosti v njihovem življenju lahko kaj spremeni,
izboljša, da lahko načrtujejo, da bodo v prihodnosti lahko živeli tudi kje
drugje, da bodo tudi v drugem okolju dobili pomoč in podporo, ki jo potrebujejo.
Pri tem bomo pa morali narediti velik korak, ker se je v zadnjih letih dogajal
ravno obraten razvoj, prevladovali so postopki, pravilno izpeljani, uradniška
premoč, zapiranje v pisarne, prostore, ki so čim bolj stran od življenja ljudi.
Če bo vsebina dezinstitucionalizacije
odraz posveta, ki je bil v maju letos, se bomo tukaj nekje ustavili, bo to le
črka na papirju. Lepe besede, zgolj lepo zapisane na papirju in pospravljene v
omarah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar