Diagnoza stanja

Evropska skupnost se je, kot podpisnica Konvencije o pravicah ljudi z ovirami, zavezala k dezinstitucionalizaciji in prekinila financirati institucije in njihovo izgradnjo iz evropskih sredstev. Z namenom spodbuditi skupnostno oskrbo je sestavila evropsko skupino ekspertov, ki so sestavili smernice za države članice pri prehodu iz institucionalnih v skupnostne oblike oskrbe.

Tudi Slovenija se je kot članica evropske skupnosti zavezala k dezinstitucionalizaciji s svojim nacionalnim programom in pa z ratifikacijo te iste konvencije. Dezinstitucionalizacijo je kot ključno točko uvrstila tudi v nov operativni program za črpanje sredstev iz evropskih skladov. Na papirju se je dejansko zavezala k temu, da bo večji del institucionalnih kapacitet nadomestila s skupnostnimi službami.

Kljub temu pa še vedno nimamo načrta, kako preoblikovati institucionalne kapacitete v skupnostne službe. Tega rabimo za usklajeno akcijo, pa tudi za to, da bomo vedeli, kako uporabiti sredstva, ki so zdaj na razpolago. MDDZS razpis za pripravo načrta dezinstitucionalizacije obljublja že več kot eno leto, pa ga še vedno ni.

Zaskrbljujoče je tudi, da nimamo niti praktične baze, jedra, kjer bi lahko proces zagnali. Teren ni pripravljen na dezinstitucionalizacijo, nimamo tako procesne vizije kot vizije razvoja kadrov in metod za delo v skupnosti. Za začetek bi potrebovali odločno preoblikovanje vsaj ene izmed ustanov. Nekje je treba sprožiti proces.

Težava je torej tako na politični kot praktični ravni. Ne eni strani ni dovolj trdne politične volje, ki bi proces spodbudila in ga podprla, na drugi strani pa na terenu in v praksi pasivno čakajo na signale od zgoraj in se kljub pozitivnim izkušnjam ne lotijo preoblikovanju institucij v skupnostne službe.

Prednost, ki jo ima Slovenija pred ostalimi državami, ki se lotevajo dezinstitucionalizacije, je v tem, da imamo bogato zgodovino dezinstitucionalizacije, razvite metode in znanje, kako delati v skupnosti. Znanja pa ne znamo ali ne želimo uporabiti v praksi. Večina zavodov zna narediti prvi korak dezinstitucionalizacije, preseliti v bivalne enote, razvili smo deloma tudi že tehnologijo preselitev v skupnost, v samostojna stanovanja in oskrbo na podlagi osebne asistence in osebnih paketov storitev. Metodično tehnologijo je treba le še povzdigniti na raven sistemske.

Če je ovira za dezinstitucionalizacijo pomanjkanje trdne podpore politike in odločenosti vodstev zavodov, pa ima svojo trdno bazo v gibanjih in civilni družbi. V zadnjih tridesetih letih je dezinstitucionalizacija med aktivisti in strokovnjaki pridobila številne podpornike. Dezinstitucionalizacija je tudi za gibanja postala pomembna tema in kaže, da podpora civilne družbe premiku v skupnost narašča.

Slovenija se je torej na deklarativni ravni zavezala k dezinstitucionalizaciji, a številke kažejo nasprotno. Institucionalne kapacitete se ne zmanjšujejo, ljudje še vedno živijo leta in leta v socialnih zavodih. Kljub pritiskom civilne družbe, MDDSZ ne naredi ničesar, da bi podprlo dezinstitucionalizacijo. Zdi se kot, da to ni področje, ki bi si ga ministrstvo želelo urediti, in zato pustijo, da institucije, z manjšimi lepotnimi popravki, ostajajo take, kot so. Zanje je morda to le še ena fronta, ki si je v tem trenutku ne želijo odpreti. Zato se je bati, da kljub znanju in pripravljenosti akterjev, zadeve ne bomo izvedli in da bodo prednosti, ki jih imamo šle v nič.