Nam bodo poplave odnesle še to, kar imamo ali nanesle kaj novega?

Evropa govori o »domu za vse«. V Sloveniji, kljub številnim sklepom o dezinstitucionalizaciji, celo (za)obljubi o 250 ljudeh na leto manj v institucijah in več v skupnosti, govorimo o nujnosti izgradnje novih institucij. Kljub vse strožjim varčevalnim ukrepom. V zadnjih dneh lahko celo beremo o reinstitucionalizaciji.

Če je dom res tisti temeljni kamen za človekovo življenje, ki nam poteši tiste najbolj prvinske potrebe po varnosti in zaščiti, po osebnem prostoru in zasebnosti, pripadanju in vključevanju v skupnost…,  mu je vredno in nujno posvetiti več pozornosti države. Izvajalci socialnih idr. Storitev, v javnih službah ali zasebniki, se v večji ali manjši meri trudijo upoštevati te pravice. A koliko zares izhajajo iz posameznika, tistega, ki zares ve, kaj je tisto, kar najbolj potrebuje? Koliko lahko človek zares izbira med različnimi možnostmi  kje, s kom in kako bo živel?

Dom, pravica do samostojnega življenja, človekove pravice, spoštovanje posameznika in zagotavljanje njegovega dostojanstva, zasebnosti in intimnosti, posamezniku prilagojena storitev, dostopnost in oblikovanje storitev za vse… to so bile ključne besede nedavne mednarodne konference EASPD v Oslu. V Sloveniji pa…

V Evropi izvajalci socialnih storitev iščejo drug pogled na to, kako podpreti in aktivirati osebe z invalidnostjo; iščejo odgovore na vprašanje, kako v času ekonomske krize reševati (zadržati) sistem države blaginje in  v tem okviru operacionalizirati vladne programe , kako aktivirati avtoritete v posameznih državah na področju socialnega varstva. Seveda se vse bolj stopnjuje vpliv demografskih sprememb (staranja) in povečevanja ljudi pod pragom revščine (brezdomci…).

Zato  so pred vladami in izvajalci storitev novi izzivi, potrebe po novih strategijah, novih pristopih – kako delati drugače in ljudem omogočiti, da živijo tam, kjer hočejo živeti in tako, kot hočejo živeti.

V Sloveniji imamo novo Vlado in »staro« ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Si lahko obetamo novo politiko in nove pristope? Več denarja za nevladne organizacije, kakršna je tudi Zveza Sonček? Več razumevanja in posluha za koncesionarje, oz. večje razumevanje dejansko večjih stroškov zaradi težje oviranih uporabnikov v VDC-jih? Ali se ne bo nič spremenilo? Kaj potem? Kam bo šlo okoli 500 čakajočih na vključitev v VDC-je? Kaj bo z mladimi, ki kljub telesni oviranosti želijo in iščejo zaposlitev? Kaj bo z mladimi starši in njihovimi otroki, ki za spodbudnejši začetek življenja potrebujejo celovito zgodnjo obravnavo, pa že vrsto let čakamo na sistemsko rešitev – sprejem Zakona o zgodnji obravnavi? Kaj z odraslimi osebami s cerebralno paralizo, ki se jim mobilnost in zdravstveno stanje z leti vse bolj poslabšuje, storitve pa so jim vse težje dostopne? Zakonodaja na socialnem, zdravstvenem idr. področjih čaka… do kdaj?

Zaključujemo težko leto, polno težav, varčevalnih ukrepov, a kljub temu smo večino programov uspešno izpeljali.

Kako bo v prihodnjem letu – nam bodo poplave odplavile še to, kar imamo, ali nam bodo morda nanesle kaj več razumevanja in podpore države. Ali bomo morali, kot državljani na poplavnih območjih, večinoma poskrbeti sami zase?

Danijela Bratec