Malenkost

Bil sem naprošen, da napišem nekaj o dezinstitucionalizaciji v Sloveniji. Sprva sem bil skeptičen do tega, da lahko napišem kaj pametnega, ker nisem noben strokovnjak in imam le omejeno poznavanje te tematike, oziroma, v primeru Slovenije, kar problematike. Vendar kljub temu smatram, da kot nekdo, ki je tudi sam bil označen z nalepko pacienta z duševno motnjo (natančneje; z anksiozno panično motnjo) in bil temu primerno tretiran in velikodušno nadevan s kemičnimi začimbami, imam pravico do svojega glasu, pa naj bo ta še tako šibak in neposvečen.

Resnična veličina neke družbe se ne kaže v ekonomskih kazalcih, vojaški moči ali v športnih uspehih, ampak v tem kako ravna z najranljivejšimi člani svojega kroga. In težko bi našli bolj ranljivega človeka od osebe, ki trpi za tako ali drugačno obliko duševne bolezni. Oseba, ki je zaradi globoke notranje stiske spodrezana in pahnjena v vrtinec zmede in strahu, kjer je nezmožna s svojimi lastnimi močmi zahrepeneti po življenju in svobodi. Taka oseba je prepuščena na milost ali nemilost drugih. V slovenskem primeru so to največkrat psihiatrične ustanove kamor ljubeči a prav tako nemočni svojci privedejo trpečega bližnjega, da bi dobil vsaj neko pomoč. In neka pomoč psihiatrija brez dvoma tudi je. 

Sam ne vidim problema v usposobljenosti zdravnikov psihiatrov, da v prvi sili pomirijo trpeče z natančno predpisanim odmerkom kakega od številnih farmacevtskih pomirjeval ali stabilizatorjev razpoloženja. Tudi ne vidim problema v tem, da se nekomu, ki trpi za prividi, prisluhi ali kakšnimi drugimi oblikami blodnjavih motenj predpiše jemanje antipsihotičnih zdravil na daljši rok. V ekstremnih primerih psihoze ali manije lahko tak bolj agresivni pristop ne samo pomaga, ampak celo rešuje življenja. 

Vendar vprašajmo se po pravici: koliko ljudi je dejansko v taki skrajni duševni situaciji, gledano v deležu populacije? Zelo malo. In koliko ljudi je vsako leto hospitaliziranih po psihiatričnih ustanovah? Zelo veliko.

Ni treba biti doktor znanosti, da spoznaš; tu nekaj ne štima. Psihiatrične bolnišnice so polne čisto običajnih ljudi kot ti in jaz. 

Poglej, tam na eni postelji leži Jože. Ima dva otroka in ženo. Po poklicu je strojni tehnik in več kot dvajset let življenja je prepotil v eni od številnih kovinarskih podjetij ustanovljenih v rajnki Jugoslaviji. Socializem je propadel in z njim je propadla tudi tovarna. Jože je ostal brez dela, premlad, da bi se upokojil in prestar, da bi ga kdo zaposlil. Jožeta je to stanje pognalo v obup in začel je piti. Mislim, da nam je vsem predobro znano kako se je odvijalo dalje. Jože je zapadel v začarani krog depresije in alkohola, žena in otroci so ga zapustili in če ne bi bilo v bližini radovednega soseda bi izdihnil na vrvi. Po času preživetem v splošni bolnišnici so ga napotili v psihiatrično, kjer so ga sicer ozdravili alkoholizma, vendar so mu poleg tega našli tudi težko obliko depresije. V ta namen so ga dali na močna zdravila. Jože sedaj leži na postelji v sobi, ki si jo deli še z enim pacientom. Kemični prah mu je pokril možgane tako, da ne čuti nič. Strmi skozi okno in le ena misel ga preganja: »zajebal sem«.

Pod Jožetovim oknom na dvorišču psihiatrije sedi na klopi Ana. Njena zgodba je malo drugačna od Jožetove, a vendarle je tudi ona prav tako žrtev. Ana je hodila na faks, ko je zapadla v hudo krizo identitete. Čeprav je inteligentna, so njene ocene začele padati zaradi notranje stiske, ki se je na zunaj kazala v izbruhih besa in težavah s koncentracijo. Ano ni nihče razumel in po dolgem in temačnem obdobju in po mnogih norih nočeh preživetih z ljudmi, ki so se ji predstavljali kot prijatelji, je končno našla luč. V obliki rjavkastega praška z imenom heroin. Začetna svetloba se je sprevrgla še v večjo temo kot prej in Ana bi se najbrž overdozirala če jo ne bi starši skorajda na silo odpeljali na detoksikacijo. Ana je sedaj že nekaj let čista od drog vendar, ko si prižiga cigareto na klopci pred psihiatrijo, v njenem telesu kroži močan odmerek antipsihotika. Pred kratkim so ji namreč našli shizofrenijo in prav slednja bi naj bila razlog, da se je sploh začela drogirati. Kot Jože tudi Ana ne čuti prav nič. Nima izobrazbe, nima prijateljev ali fanta, nima službe. Ima le malo sobico pri zaskrbljenih starših. Ko cigaret dogoreva ji kroži le ena misel: »kaj bo z mano?«

Ti dve zgodbi sta seveda poenostavljen oris veliko bolj zapletenih življenjskih zgodb z namenom, da dobimo vsaj nek občutek. Kajti koliko je takih »Jožetov« in »An«, izgubljenih in obupanih, a vendarle takih, ki so lahko naš partner, otrok, prijatelj, sošolec, sosed ali znanec. So ti ljudje zares zmešani in za v norišnico? Je res vse kar jim lahko ponudimo zeleni recept, nekaj lepih škatlic in postelja rezervirana za primer če se jim slučajno utrga do konca?

Zatorej za konec nagovarjam vse vas, ki imate posluh in sposobnosti, da po svojih najboljših močeh omogočite tem osebam spoznanje, da pacienti niso nezmožni drugega kot stopicanja po hodnikih raznih institucij, ampak da so ljudje, ki si prav tako kot vsi drugi zaslužijo življenje polno svobode in upanja. Jaz imam vero, da to niso samo idealizirane in pobožne želje, ampak cilj, ki ga lahko uresničimo le tako, da mi sami ne izgubimo upanja. Pri tem nam morajo biti v navdih ravno omenjeni ljudje, ki kljub vsem težavam hrabro in srčno vztrajajo v iskanju luči.

Benjamin, študent