Dezinstitucionalizacija? Kaj je zdaj to? Sliši se zelo
zakomplicirano, vendar ko se spomnim polletnega življenja v Polju, kjer sem
delil sobo še s 30 sotrpini, vam moram reči, da je bilo včasih zelo napeto
vendar pa tudi zelo zanimivo. iz tistih časov imam še vedno nekaj dobrih in
iskrenih prijateljstev, ki jih še vedno lepo negujemo, še posebno z mojim
dobrim prijateljem Danielom, s katerim sva dajala skozi inzulinsko komatozno
zdravljenje in trpela kot živali. Ko pa sedaj gledam na to, se mi zdi kot sanje,
ki sem si jih dobro zapomnil. Kasneje sem pristal v Šentu, saj mi je edini
nudil podporo z nastanitvijo v stanovanjsko enoto, kajti meni je pogorelo
stanovanje in sem ostal brez vsega. V Šentu sem bival 19 let in moram reči, da
so mi šli zelo na roke,vendar pa tudi sam režim ni dovoljeval prevelikega
odstopanja od začrtane smeri. Bilo je tudi veliko obljub o samostojnem bivanju,
se pravi stanovanje, kjer bi bival sam. Že od samega začetka se je veliko
govorilo o prehodni obliki bivanja v stanovanjski enoti, vendar to so bilo samo
besede, saj so stanovanjske enote prej stalna kot prehodna oblika bivanja.
Sedaj, ko sem zapustil tudi to, po mojem prepričanju kar veliko
institucijo, pa sem končno srečen in zadovoljen, kljub nizki finančni podpori
države.
Sedaj sam odločam o vsem in o ničemer,
vendar mi ta varianta zelo odgovarja. Šent mi je dal kar nekaj življenjskih
napotkov ki se jih skušam držati. Nikoli ne bom pozabil poletnih taborov, tako
v Bovcu, kot v Bohinju, kjer sem imel občutek, da sem sestavni del družbe, ki
uživa na dopustu. Še posebej sem užival v zgodnjih jutrih na Naklovi glavi ob
jezeru, kjer sem občudoval prebujanje dneva in pa raftanje z Nacetom na
smaragdni Soči. Hvala. Če pa gremo nazaj v prve dni na Šentu, kjer sem dobro
polovico leta samo vegetiral, potem pa sem se zbudil v resnično življenje, ko
sem si z regresom kupil prvo kolo in začel raziskovati osrednjo Slovenijo.
Koles sem imel kar nekaj, tudi s pomočjo Šenta, vendar so mi skoraj vsa ukradli
(vseh 13). Vendar pa vsega tega ne zamenjam za sedanje življenje, ki je le moje
in ga upravljam sam. Lahko grem na zimovanje z Altro v Bohinj, kjer teden dni
smučamo. Lahko mi verjamete, da sem po dopustu v Bohinju mesec dni dobesedno v
zraku od veselja. Od vsega tega si želim, da bi moji sotrpini, ki še živijo
tako v zavodih (Hrastovec, Dutovlje, Impoljca in podobni) kot v stanovanjskih
enotah raznih nevladnih organizacij doživeli vsaj pol toliko dobrega, kot sem
užil sam. Mogoče pa mi kdaj uspe kakšnega uporabnika popeljati po mojih poteh,
tako po Bohinju, Trenti kot po lepih koncih okrog Ljubljane. Tega si zelo želim
in upam, da se bo v prihodnje našel kakšen evro za takšne podvige. Živelo
samostojno življenje!
Joc
Ni komentarjev:
Objavite komentar