Korupcija in netransparentnost poslovanja sta
notorni značilnosti totalnih ustanov. Ker delujejo kot zaprt sistem, v katerem
se različne funkcije združujejo v eno delovanje – v totalnih ustanovah se
mešajo funkcije stanovanja, prehranjevanje, higiene, oskrbe, osebne pomoči in
podpore, gradnje, pranja, zdravstva, itn. – je njihovo delovanje nepregledno.
Hkrati so močno vpete lokalno politično ekonomijo, pogosto kot molzne krave za
krajevne veljake. Prebivalci takih ustanov pa nimajo dovolj družbene moči, da
bi lahko glede zlorab in posledične prikrajšanost pri komerkoli protestirali.
Sedanji direktor Hrastovca je bil v začetku
svojega delovanja izredno uspešen prav v boju proti tem pojavom in je
upravičeno razglašal, da je dezinstitucionalizacija način, kako se zoperstaviti
takim pojavom, predvsem pa kako usmeriti sredstva, ki so na voljo, za
blagostanje uporabnikov in ne tistih, ki bi si želeli na njihov račun
neupravičeno zaslužiti. Kot kaže, je tudi tukaj nastal obrat.
Kritike so se pojavile, ne po naključju, v
obdobju pred potekom mandata direktorja. Upravičeno jih lahko štejemo kot način
upora z namenom, da bi izvolili drugo vodstvo. So sredstvo, pa tudi cilj. So
del mikro-političnega boja. Tudi zdaj, ko o tem govorimo. Nekateri očitke
razumejo kot zgolj blatenje nasprotnika z namenom diskvalifikacije, drugi kot
nujna opozorila, da se, kaj takega ne bi ponavljalo.
Nabor očitkov vodstvu zavoda je precej širok
in na njemu najdemo neizpodbitna dejstva, ki kažejo, da je nekaj narobe, pa
tudi domneve, nekatere morda povsem zgrešene (a tudi te kažejo, da vodstvo
deluje premalo pregledno v smislu, da jih ni dovolj dobro pojasnilo članom
kolektiva).
Dejstvo je, na primer, da je direktor
Hrastovca najel svojega sina kot enega od hišnih zdravnikov in bojda za veliko
višji honorar, kot pa je to bilo doslej v navadi. Po treh letih (!) je svet šele
zdaj o temu razpravljal in sin pa pogodbo odpovedal.
Dejstvo je tudi, da so nekateri člani vodstva
zavoda obnavljali ali gradili svoje hiše v istem času, ko so potekala gradbena
dela v zavodu, z istimi izvajalci. Ni preverjeno, ali so za to bili plačani
posebej, ali ne, in tudi če so bili, je tako početje skrajno »nehigienično« in
problematično.
Drugi resni očitki so: nakupovanje domnevno
nepotrebne in neuporabljene opreme, uporaba sredstev zavoda za zasebne namene,
nepregledno, nekonsistentno in krivično razvrščanje v plačilne razrede
(varčevanje na račun delavskih pravic), zaposlovanje preko (sorodniških) vez in
poznanstev, itn.
Če ti očitki držijo, so bili oškodovani, sicer
posredno, predvsem stanovalci. Najbolj pa nas zmoti očitek, da so nekateri
delavci zlorabili svoj položaj in odtujevali denar neposredno od stanovalcev (njihovih
že tako ubornih žepnin). Ta očitek ni usmerjen proti vodstvu. Vodstvu lahko
očitamo predvsem to, da tega ni preprečilo in bolj ostro reagiralo. Sporočilo
bi moralo biti jasno, da kaj takega ni moč tolerirati.
Lahko si mislimo, da so taki očitki del
folklore, ki je pogosta v zavodih, nagajanja vodstvu, manever, da ga ne bi
ponovno izvolili. Morda tudi tako je. Boj proti korupciji tudi ne bi smel
postati lov na čarovnice – če se nekoga hočeš znebiti, ga diskvalificirati, ga
preprosto ovadiš za korupcijo. To je nevarna igra, ki nas lahko stane dveh
vrednih stvari – demokracije in solidarnosti.[1]
Na drugi strani pa je treba indice, še zlasti če niso zgolj natolcevanja,
jemati resno.
Kot nam je znano, so »žvižgači« pristojne
organe opozorili. Med njimi tudi pristojno ministrstvo. Odziva, takega ali
drugačnega, za zdaj še ni bilo. To samo po sebi ni nič narobe. Pravica včasih
rabi čas. In je prav tako. Bolje, da organi vse natančno preiščejo in dejansko
ugotovijo,kaj se je dogajalo. V tem je njihova moč in pristojnost.
Problem je, da preiskava sovpada z začetki
sistemske dezinstitucionalizacije in izborom direktorja v tej konkretni ustanovi.
Zato je treba o tem javno govoriti.
Skupnostne službe niso imune za korupcijo in
nepreglednost poslovanja. Dezinstitucionalizacija pa vseeno zaradi manjših
koncentracij sredstev, večjega vpliva uporabnikov in ker so skupnostne službe
bolj na očeh, bistveno zmanjšuje tveganja korupcije in naredi poslovanje bolj
transparentno.
Očitki, ki smo jih navedli zgoraj, pa so težka
hipoteka za zavod, ko naj bi storil korak naprej, hkrati pa mečejo zelo
neugodno luč na izbor nove direktorice. Če očitki držijo, je izbor
problematičen, saj je bila do zdaj pomočnica direktorja in je vsaj objektivno
odgovorna za domnevne prekrške in prestope. Še več, izbor v takih okoliščinah,
vzbuja sum, da je bila motivacija za njen izbor morda prav prikrivanje
nepravilnosti. Če pa očitki ne držijo in če bi bila kandidatka res najboljša
izbira, pa bi bilo najbolj modro počakati, da pristojni organi opravijo svoje
delo in se izbor opravi brez madežev, saj tako Hrastovec kot
dezinstitucionalizacija potrebujeta čisti začetek.
Ni komentarjev:
Objavite komentar